KMETIJSKI SEJEM 2017

Tudi na sejmu DNEVI KMETIJSTVA SLOVENSKE ISTRE morajo Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča dati svoj prispevek. Ob zaključni slovesnosti se je društvo predstavilo s svojimi igricami primerno naslovu to je igrice v domačem starem narečju (vaškem dialektu - vsaka vas ima svoj glas). Publika jih je nagradila z velikim aplavzom.

Prispevek: Viktor Udovič
Foto: Zvezdan Šuber

ZAPUSTIL NAS JE MARJO "ŠOLE"

 ZAPUSTIL NAS JE NAŠ MARJO "ŠOLE"

Z Marjotom Šoletom se poznava še iz otroških lejt. H nogam je hudu tudi po ano uro in pol iz Movraža v Gračišče v betego ćepit kar mu je mama naročila. Muj papa Nane - Ruško anka Nane - Nucić je jimu betego, leti si lehku ćepu vse od škatlice farminantu, moke, cukrja, mortadele, šalama, kose, sekire, druge rube in nakraji anka petroljo za ferale da so si z njimi svetli v štali in prkatih; ma anka za luči ančkice, ki so svejtle v ćuhnji in v kambri. S polno boršo je šu nazad domov. Po cejsti je poju kašno figo, robidnico, drnjulo in pogledal za kašno gnejzdu od tiću. Jez sen šu v nižjo ginazijo v Koper in z Marjotom se nejsmo vidla dolgo cajta. On je šu bivat v Trst in taku se nejsmo vidla dolgo lejt. Ku sen anbat pršo na Hrast (vas v Beli Krajini) od leti je moja žena. Njen brat (oštir) mi je reku, da leti na Suhorju živi an mož iz Trsta, jima anka taljanski avto (vituro) ke je poročen s ano učiteljico in mene dobro pozna; kliče se Marjan Knez. Vsaki bot ku sen pršo na Hrast mi je svak reku, da bi me ta taljan rad vidu. Ben ano nedeljo je pršo anka ta dan, ku je moj svak reku ekola zdej je pršu uni taljan. Na vratih se je pojavu MARJO ŠOLE iz Movraža. jes sen od vesevja zakričal TO SI TI ŠOLE. Od tabat napret smo bli še večji prjatelji ku prej. Kmali za ten su se prselili bivat v Movrž. Ženi Mariji ni bilo lehku se prvadit na tu našo Tužno Istro - taku smo ambat rekli našin krajen. Žena Marija učitljica in še nekaj domaćinov so kmalen začeli za pusta hodit v mačkure in to jim je dalo duška, da so ustanovili eno od prvih kultornih društav v teh krajih ŠAVRINKE IN ANKA ŠAVRINKE. 

 
Marjo zdej ku se vidima zadnji bot in se s tabo ne morem pohecat je tu an žalosten dan. Bolejzen je bla vejć moćna ku ti. Marjo počivaj v miru na ten movraškem - domačem cimeterju pod Kukom. Ženi Mariji, sinoma Markotu inu Robertu z družinami, vsem ki si jih jimu rad in vsem ki su tebe imeli radi iskreno sožalje. V srcih boš zmeran z nami.
Viktor

DRAGI MARJO!

Tisti sončen žarkov sijoč pozni popoldan, ki na obzorju, kjer stikata se morje in nebo je izrisal še zadnji pozdrav, v sončnem zahodu, odšel si, v šumenju valov, tam daleč, stran kjer nikoli več nič se ne konča.

Živeti; živeti polno življenje le redko kdo zna, a srečo imel si, da v zibelko tvojo položena ta sreča je bla, da živel si življenje, da živel si vsak dan, vse do trenutka takrat, ko usoda tako je hotela, ko srečo delila je v onostranstvo neba.

Vesel, nasmejan, družbi vedno predan, prijatelj, kot lahko si ga vsak le želi, dobro voljo delil si, smeh, zabaval rad si ljudi. Velik, dober po srcu, imeli smo te radi prav vsi, so le redki ljudje, ki so odprta jim vrata v srca vseh nas drugih ljudi.

Movraško dolino si ljubil, si jo prepeval tako rad, na harmoniko, orglice al listje zeleno, kot le redko kdo zna. Te življenje peljalo v svet je, stran je od doma, nas Movraških ljudi, a en redkih si, ki v srcu je čutil, da dom je le eden, da polno življenje lahko le tu se živi. Domov si se vrnil, ustvaril si tukaj hišo in dom, zdaj v miru počivaj, Movraška dolina bo vedla, da Marijo naš Šolo, zapustil jo več ne bo.

Marijo počivaj v miru, počivaj tu pod skalnatim Kukom, v senci cipres, tukaj kjer naša najlepša Movraška dolina neskončni mir vsem ponuja, počivaj in vedi, da Marjo Šolo bo v naših mislih in besedah vedno živel, ker nikogar se ne pozabi, a le redki imajo to srečo, da živijo, da živijo tudi po tem, ko usoda je srečo delila, v onostranstvo neba.

V imenu vseh Movražanov, članov PGD TRŠKD Movraž, katerih dejaven in nepogrešljiv član si bil, izrekam iskreno in globoko sožalje ženi Mariji, sinovoma Robertu in Marku z družinama ter vsem ostalim sorodnikom, prijateljem in tistim, ki ste našega Marjota imeli tako radi.

DRAGI MARJAN!

prejeli smo žalostno vest, da ste nas za zmeraj zapustil. Za trenutek se je ustavil čas, saj smo spoznali, da smo izgubili osebo, ki je rada in z veseljem pomagala pri aktivnostih društva. Član PGD Movraž ste postali leta 2003. takrat ste se v društvo vpisali skupaj z ženo Marijo. V društvu ste aktivno sodelovali pri različnih dogodkih. Kljub vsem obveznostim, ki ste jih imeli, ste zmeraj našli čas in dobro voljo za druženje z gasilci.

Vašim zgodbam so vsi radi prisluhnili, posebej najmlajši. Osnovnošolci so ob pohodu po učni poti vedno z radovednostjo spremljali kaj počnete, medtem ko ste jim predstavljali stare običaje naših non in nonotov. Vedno ste našli zanimive teme za pogovor tudi z ostalimi. V vaši družbi je bilo prijetno, saj ste bili veseljak po duši. Radi ste se udeležili občnih zborov ostalih društev, srečanj veteranov, proslav in obletnic. Vsakič, ko je primanjkovalo ljudi, sem vedel, da lahko računam na Vas, če ste Marijo le imeli čas. 
      

Dragi Marijo, ob slovesu bi se Vam rad še enkrat zahvalil za vse, kar ste naredili za naše društvo. Ženi Mariji, otrokoma Robertu in Markotu z družinama ter ostalim svojcem izrekam globoko sožalje. Naj Vam bo rahla Movraška zemlja.

Z gasilskim pozdravom »NA POMOČ!«  Gasilke in gasilci PGD Movraž

Draga Marija!

Včeraj sem izvedela kruto novico, da se je nepričakovano in prehitro od nas poslovil tvoj – naš Marjan. Saj ne morem verjeti. Kako je potreben le trenutek in življenja ni več. Res, da je naše življenje minljivo, vendar za nekatere prehitro.

V teh težkih trenutkih ti želim stati ob strani in te vzpodbujati k razmišljanju, da je Marjan zatisnil oči, da je obmolknil glas Šavrina, da je obmolknila ljubezen do glasbe, petja, igranja orglic in harmonike, niso pa obmolknili lepi in prijetni spomini. Marjan bo vedno živel v naših srcih, tak kot smo ga poznali.

Naj tebi in najbližjim izrečem iskreno sožalje v mojem imenu, mojih najbližjih ter prijateljev iz Marezig.

Marica Marezige, 3.8.2017

Ne premoremo besed, ki bi lahko omilile bolečino ob izgubi našega dragega Marjana. Naše misli so tudi z Vami dragi svojci in z vsemi, ki Vam je bil Marjan blizu. Belokranjci od katerih se je nevede šel poslovit dan preden je izgubil bitko z boleznijo.

»DRAGI MARJAN ŠAVRIN«    20, let, Torej od vsega začetka našega društva si redno prihajal na vaje s svojo Marijo. Manjkal si le tedaj, ko si bil v bilnici. Ni te zadržala nobena vročina, ne prehlad in ne bolečina. Na odru si znal vse svoje težave prekriti in svoje vloge vedno dobro in prepričljivo odigrati. S svojim smehom si marsikoga osrečil. Poskrbel si za dobro terapijo s smehom n.pr.: ko si ugotavljal nič ni več tako kot je bilo … Ob nastalih problemih si našel hitro rešitev. Ženskam v društvu si namenjal posebno pozornost. Ob 8. Marcu (prazniku žena) si iz samoraslih cvetic naredil šopke. In ko je bilo potrebno kaj napisat in okrancljat, si ti Marjan z vso svojo potrpežljivostjo skrbno, natančno to opravil.

V družbi si vedno v pravem času šel po svojo harmoniko in začel igrati. Peti smo morali vsi, saj si vsakemu iz med nas namenil del teksta v pesmi. Za nas si bil velik in poseben muzikant.

Pero od radiča ali oleandra ali kar kos plastike se ne toclo več tresle v tvojih ustih in oddajale prečudovit zvok – glas klarineta. Pa orglice, ki jih je bilo komaj videti si jih ti dobro glasbeno obvladal. Pogrešali te bomo. Glej zemlja si je vzela kar je njeno. A kar ni njeno nam ne more vzeti. In to kar je neskončno je večno in naj dragoceno ne more umreti.

SPOMIN –

edini, ki ostane močan nad vsem,

edini val, ki se ne razlije,

edini cvet, ki ne ovene,

edina luč, ki ne ugasne.

UJET V NAŠA SRCA Z NAJLEPŠIMI SPOMINI POČIVAJ V MIRU.

DRAGI NAŠ MARJAN

Pred mnogimi leti  te je ljubezen pripeljala v našo lepo BELO KRAJINO. Vzljubil si jo z vsem srcem kot svojo Marijo.

Najlepša leta si z družino preživel na Suhorju. Ljudje v našem kraju so te poznali kot človeka, ki ni nikoli nikomur odrekel usluge, zato si velikokrat potoval s prijatelji v Trst, da bi jim pomagal pri sporazumevanju in nakupih rezervnih delov za kmetijstvo, ki smo jih pri nas težko nabavili. V mnogih gospodinjstvih je naslednje dni dišalo po dobri italijanski kavi.

V vseh teh letih si se spoznal in družil z mnogimi belokranjci, ki smo do danes ostali tvoji dobri prijatelji.

Spominjali se bomo tvoje dobre volje in zvokov harmonike, ki ni nikoli manjkala ob lepih dogodkih in srečanjih.

Želja po rojstni vasi je bila tako močna, da si se z družino vrnil v svoj Movraž, kjer si nas s svojim velikim odprtim srcem vedno prisrčno sprejel. Rad si se vračal v Belo Krajino ob raznih priložnostih, tudi vinske Vigredi v Metliki nisi nikoli izpustil.

Kar ne moremo verjeti, da si odšel, saj si bil še pred enim tednom na žegnanju pri sv. Ani v Vidošičih.

Dragi Marjan, imel si rad našo deželico kot, da si rojen Belokranjec. Počaščeni smo, da smo tvoji prijatelji, zato ti ob slovesu namenjamo naš poslednji belokranjski pozdrav!

Počivaj mirno in spokojno v svoji rodni Movraški zemlji, dragi naš prijatelj MARJAN.

Tvojim najdražjim izrekam v imenu prijateljev belokranjcev iskreno sožalje.