NADJA JAKOMIN – UMRLA 02. NOVEMBRA 2022, POGREB 09. NOVEMBRA 2022
Povesi glavico in umre droben cvet,
kljubuje in omaga, umre mogočno drevo.
Zavedamo se minljivosti, a o njej raje ne razmišljamo.
Pride, neizprosno zareže žgoča bolečina,
prežeta z žalostjo in solzami.
Smrt je vedno prezgodnja, še toliko bolj, če izgubimo ljubljeno osebo, edinstveno na svetu, ki ji ljubeče rečemo MAMA.
In kot je zapisal naš pesnik Tone Pavček:
VSAKA MAMA JE PRAVA MAMA,
DANA ZA SREČO IN NA VESELJE
PRAVA IN ENE SAMA
ZA VSE ŽIVLJENJE.
Ja, Nadja, tudi ti si bila tista prava mama, prežeta z ljubeznijo do svoje družine, s toplino, ki si jo delila možu Darku, otrokoma Mojci in Marku. Kako šele te bosta pogrešala vnuk Filip in vnukinja Irena. Kako sta bila srečna vsak trenutek v tvojem objemu, ko ste skupaj ustvarjali, se igrali in se ob večerih stisnili v postelji. Razdajala si se jima do zadnje kaplje moči. Ja, ko se rodijo vnuki, se rodija tudi nova čustva ljubezni in predanosti. Tvoje ljubeče srce je zmoglo vse to.
Nadja je svoje otroštvo preživljala na Rižani, kjer je družina skromno živela. Končala je osnovno šolo v Dekanih, pred njo je bila poklicna odločitev. Začutila je, da jo mora poklicna pot popeljati v takšno smer, kjer bo lahko delala z ljudmi, pomagala ljudem, tako se je odločila za poklic medicinske sestre. Zaradi želje po nadgradnji že pridobljenega znanje se je odločila za študij defektologije. Pritegnilo jo je delo z otroki, predvsem so jo zanimali otroci, ki so potrebovali pomoč, ki so bili drugačni in kot taki potrebni posebne pozornosti in posebnega pristopa. Po končanem šolanju se je zaposlila v Divači, v oddelku OŠ Elvire Vatovec Strunjan. Ta izkušnja ji je dala marsikaj lepega, pa tudi napornega. Zelo se je povezala z družinami teh otrok, radi so jo imeli tako otroci, kot starši. Med njimi so se stkale prave prijateljske vezi.
Vedno je bila rada v stiku z naravo, zanimale so jo rastline, živali in tako se je odločila še za študij biologije in gospodinjstva na Pedagoški akademiji. Uspešno je opravila študijske obveznosti in se zaposlila na OŠ kot učiteljica biologije in gospodinjstva.
Bila je še zelo mlada, ko jo je življenje močno preizkušalo. Tragično je preminul njen brat Adrijano. Z možem Darkom sta obupanima staršema stala ob strani in v tolažbo. Komaj so se rane po tragični izgubi počasi celile, ko je hudo zbolel še oče. Tudi takrat je Nadja pristopila in dnevno, skupaj z mamo skrbela za očeta, Nadja je bila vseskozi navezana na rodni kraj. Malokdaj se je zgodilo, da bi šla mimo Rižane domov v Kubed, ne da bi se oglasila pri mami. Tako je bilo tudi tisto jutro, ko ji je mama zaspala dobesedno v naročju.
Ob vseh službenih obveznostih, skrbi za mamo, pa Nadja nikoli ni pozabila svoje družine. Ta ji je pomenila največ, veselila se je vsakega uspeha Mojce in Marka, znala ju je vzpodbujati, vedela sta, da ju bo mama razumela, lahko sta ji zaupala. Hiša je bila vedno odprta za vsakogar, na vratih je obiske sprejela nasmejana Nadja. Njeno veselje, njen smeh, njen prijazen pogled je v družbo vnesel sproščenost in občutek sprejetosti.
Nadja,
na OŠ Dekani si prišla pred dobrimi tridesetimi leti in od takrat sva bili vseskozi dobri sodelavki in tudi prijateljici. Najini učilnici sta bili druga ob drugi, zato sva izkoristili vsak prost trenutek, da sva se lahko srečali in izmenjali nekaj besed; bodisi o pouku, o problemu, o lepih dogodkih ali preprosto le vsakdanji klepet. Bila si učiteljica, ki si znala prisluhniti otrokom, jim stopiti blizu, zato so te imeli radi, marsikaj so ti tudi zaupali. Nisi jih zgolj učila o rastlinah, živalih o zgradbi človeškega telesa itd, želela si jih pripraviti za življenje, jim ponuditi čim več. Veliko si se z učenci pogovarjala, nikoli nisi gledala na uro, da je pouka pa le konec. Ne, bila si na voljo toliko časa, kot te je kdo potreboval. Še posebej lahko poudarim, da si brez obotavljanja vedno in res vedno sprejela vsako uro nadomeščanja, ko je bil kateri izmed učiteljev odsoten.
Koliko raznih problemov sva predelali v tvojem kabinetu, se nasmejali in hkrati načrtovali delo. Velikokrat sva skupaj sestavljali razne vsebine, kaj vse bi še dali v program, ti si vedno našla še to in še to. In zanimivo, otroci se temu delu niso upirali, verjetno so skozi opravljanje nalog začutili tudi tvojo vnemo in željo po odkrivanju novega. S svojim pristopom si kar nekaj učencev navdušila za biologijo. Saj si jim znala predmet živo prikazati; v tvoji učilnici je bila marsikatera živalica, od paličnjakov, pa želve, mokarji in še kaj, v hladilniku pa razne kosti, pljuča, jetra, srce… In Nadja, prav danes pobirajo na šoli oljke z dreves, ki si jih ti zasadila skupaj z učenci.
Iz gospodinjskega kabineta pa je vsak teden zadišalo po novih jedeh, ki so jih pod tvojim vodstvom pripravili otroci. Marsikdaj sem imela privilegij, da sem le te tudi okušala. Otroci pa so morali pripraviti lične pogrinjke in se pri hrani in s hrano kulturno obnašati. Nadja, verjemi, da marsikaj od vsega, kar si tem otrokom dala, se z njimi trudila in nesebično delila, bo rodilo sadove, spomini na vse lepe skupne ure pa bodo živeli.
Nisi pa bila ljubiteljica vse te birokracije, ki se je razlezla tudi v šolstvo, a morala si opraviti tudi to, pa tudi se spopasti z novo tehnologijo. Uspešna si bila, z željo in vztrajnostjo si zmogla vse to. Veliko časa si namenila sprotnemu izobraževanju, saj si želela med otroke pa tudi v kolektivu vnašati novosti, ki bi izboljšale kvaliteto življenja in dela na šoli. Bližal se je prehod na devetletno šolanje, ki je od učitelja zahteval nov način, nov pristop in tudi izpopolnitev v znanju. Nisi veliko razmišljala, vpisala si se na študij naravoslovja in vsak konec tedna, kar dve leti, preživela na predavanjih v Mariboru in seveda, tudi to uspešno opravila.
Ob vsem delu, ob vseh službenih in družinskih obveznostih pa si z vso predanostjo več let soustvarjala kulturno življenje v domačem kraju. Delala si z veseljem in verjetno tudi v tem delu nabirala moči za premagovanje drugih vsakodnevnih nalog. Šavrinke in Šavrini te bodo pogrešali.
Nadja, vse to ti pripovedujem, saj nisem in kar lep čas ne bom dojela, kot še marsikdo, da je to slovo, da se veliko prezgodaj poslavljamo. Vemo, da so te pestile zdravstvene težave, a da je tako hudo nismo mislili. Bila si vedno borka, ob težavah si rekla: » Bo, boš vidla, da bo!«. Borila si se vse do zadnjih kapljic moči, vseskozi je bil ob tebi mož Darko, ki ti je z neizmerno ljubeznijo in skrbjo pomagal premagovati tegobe, kolikor se je le dalo. Bili so ob tebi otroci. Upali so, želeli, upali smo vsi, a bolezen je terjala svoje in žal, zmagala.
Nadja, hvala ti za vse. Počivaj v miru!
V imenu vseh zbranih, v imenu vseh sodelavcev OŠ Dekani izrekam možu Darku, hčerki Mojci z družino, sinu Marku ter ostalim sorodnikom in prijateljem iskreno sožalje.
Zapisala: Magda Fonda
Foto: Arhiv društva
